Temeljni načni achenbach načina vožnje vprege
• Pri pravilni vožnji uporabljamo prave achenbachove vajeti, biče in blokirano vlečno prečko. Brez trdne blokirane vlečne prečke, ne moremo izkoristiti prednosti, ki jih nudijo achenbahove vajeti (blokirana ali premikajoča se vlečna prečka – pri blokirani vlečni prečki oba konja vlečeta enakomerno, pri premikajoči vlečni prečki, pa lahko tudi različno; vlečna prečka je pritrjena na prednji del kočije, na kateri sta nameščeni gibljivi vagi ( vlečni prečki) za pritrditev vlečnih pasov).
• Osnovno znanje pravilnega vodenja eno in dvovprege vožnji je osnova za vožnjo štiri in več-vprege. Dodatno učenje ni potrebno. Načeloma držimo vajeti z levo roko.
• Desna roka mora biti vedno prosta za pozdravljanje, zaviranje, uporabo biča in usmerjanje vožnje.
• Vse zavoje izvedemo le s popuščanjem zunanje vajeti. Pred zavojem zmanjšamo hitrost. S popuščanjem zunanje vajet, lahko zunanji konj bolje povleče voz v zavoj. Ob enem pa je možno postavljanje konja in zavijanje v smeri gibanja.
• Pravokotni položaj obeh rok na smer gibanja vprege v vseh položajih omogoča obračanje samo s sukanjem zapestja.
• Desni in levi zavoj se v osnovi razlikujejo med seboj in jih zaradi tega različno izvajamo. Več v opisu zavijanja desno.
• Če spustimo vajeti ali obe, potem ne moremo voziti pravilno, na prometni cesti je to lahko celo nevarno, zato je prepovedano.
Uporaba achenbachove križne vajeti
Uporaba achenbachove križne vajeti je predpogoj za vodenje dvovprege. V tem primeru lahko v celoti izkoristimo prednosti križne vajeti. Konji morajo vleči enakovredno, zato jih moramo poravnati v smeri naprej. Enakovredno vlečenje obeh konjev zazna voznik – seveda, če je vlečna prečka trdna – preko vlečnih pasov in vlečne ojnice, ki je med konjema. Pri neenakomernem se vlečna ojnica vedno obrne proti slabšemu konju. Če sta konjski glavi obrnjeni navzven potem pomeni, da so križni deli vajeti predolg, če pa sta obe glavi nenehno obrnjeni navznoter pomeni, da so križne vajeti prekratke. V tem primeru najprej preverimo pravilen položaj vajeti morda so napačno nameščene v vodilne obroče za vajeti. Neprekinjen del vajeti je vedno na zunanji strani. Če so konji normalne velikosti, skoraj enako temperamentni in grajeni, potem voznik na osnovi občutka, ki ga ima v roki, pripne obe križni zaponki v šesto luknjo. Zaradi tega so križni kosi nasproti prihajajočih vajeti daljši za 12 cm, s čimer izenačimo daljšo razdaljo do gobca sosednjega konja. Takšno zapenjanje vajeti je »normalno zapenjanje« (osnovno zapenjanje).
Če so vpreženi posebej široki konji je pod križnih delov daljša, ker sta konjska hrbta bolj narazen (vodilni obročki za vajeti so vprežnem oprtniku). Za izenačenje vajeti vpnemo križne zaponke v sedmo luknjo, če je potrebno v osmo luknjo (voznik vedno preveri).
Pri suhljatih konjih je pot vajeti krajša in zardi tega moramo spremeniti osnovno zapenjanje, nazaj v peto ali četrto luknjo.
Pr osnovnem zapenjanju pri enako velikih, enako temperamentnih in grajenih konjih je število lukenj med voznikovo roko in križno zaponko na vseh vajetih enako. Na osnovi tega ločimo:
• Osnovno zapenjanje pri srednje velikih konjih - v 6 luknji - med roko in zaponko je 10 prostih lukenj
• Osnovno zapenjanje pri širokih konjih – v 7 ali 8 luknji – med roko in zaponko je 12 prostih lukenj
• Osnovno zapenjanje pri suhljatih, manjših konjih – v 5 ali 4 luknji – med roko in zaponko je 8 prostih lukenj
Če se konji razlikujejo po temperamentu potem bomo bolj pridnemu konju (ki močneje vleče), če izhajamo iz osnovnega zapenjanja, zategnili nasprotno vajet, manj pridnemu konju pa jo bomo ustrezno popustili, da omo ponovno prišli na enako število lukenj med roko in zaponko, kot smo ga imeli v osnovnem zapenjanju.
Kot primer navajamo naslednjo situacijo :
Levi konj v neki vpregi je živahen, vlečni pasovi pri desnem konju so manj napeti, kot pri levem, Vlečna ojnica kaže neprestano v desno. Pomoč: Najprej pomaknemo nazaj križni kos, ki vodi od levega konja (križna zaponka je na desni vajeti). Nato levo križno zaponko prestavimo za enako število lukenj naprej, kot smo prej pomaknili nazaj tisto na desni vajeti. Sedaj smo ponovno vzpostavili takšno število lukenj, kot je bilo pri osnovnem zapenjanju (normalno je 10 lukenj med roko in zaponko). Ker so konjske glave med zapenjanjem postrani mora voznik ustrezno ročno prilagoditi vajeti (v zgornjem primeru je to leva) za toliko, kolikor jo je skrajšal ali pa podaljšal me samim zapenjanjem.
Držanje vajeti v vpregi
Vodilo za držanje vajeti pri eno ali dvovpregi je enako. Achenbach priporoča naslednja splošna načela:
• Obe vajeti sta vedno v levi roki in ju držimo od spodaj s tremi prsti. S kazalcem in sredincem leve roke ločimo vajeti. Leva vajet leži preko kazalca, desna vajet pod sredincem (osnovni prijem).
• Obe roki sodelujeta pri vodenju vprege, še posebno takrat, ko rabimo desno roko za npr.: zaviranje ali uporabo biča.
• Vajeti ne sme nikoli drseti preko prsta. Vajeti krajšamo ali podaljšamo le s prepisanimi prijemi.
• Z vajetmi zaustavljamo le konje. Voz pa zaustavimo z uporabo zavor. Če zavore ne učinkujejo zadosti, postane konjski gobec trd in neobčutljiv.
• Vse zavoje izvajamo s popuščanjem zunanje vajeti, nikakor z vlečenjem notranje vajeti.
• Ko uporabimo bič moramo paziti, da konja ne oplazimo po gobcu.
• V primeru ko za zaviranje z ročno zavoro uporabimo desno roko, prestavimo bič iz desne v levo roko, da se med zaviranjem ne bi z bičem dotaknili konja.
• Trzanje in cukanje vajeti, ki sta nemalokrat sredstvo za priganjanje konja, moramo opustiti. Kdor se tega ne more odvaditi ne bo nikoli dober voznik.
• Če postane zaradi nepredvidenih dogodkov vprega nevarna, potem ima vsakdo pravico, da z ustreznim prijemom prepreči nevarnost.
VIR: Donner, H.D. Specht, D. 1995
